V sredo, 23. 10. 2019, smo na šolskem vrtu doživeli star običaj ličkanje koruze. Sodelovale so učiteljice, učenci in posebne gostje – Stanka, Fanika in Štefka – ki so z nami delile svoje izkušnje in doživetja iz mladosti, ko so ličkale koruzo.
Bil je lep sončen dan. Na šolskem vrtu je bilo že vse pripravljeno za obujanje tega običaja. Razpoloženje vseh je bilo veselo; skupaj s pevskim zborom smo zapeli in ličkanje se je lahko začelo. »Ampak kako naj začnemo?« smo se spraševali. To nam je pokazala učiteljica Sonja. Pa ni bilo tako težko. Koruzo je bilo treba olupiti in pustiti le tri liste, tako da smo lahko skupaj povezali po dve koruzi. Prav tako je bilo treba odstraniti laske. Vsi »ličkarji« smo vneto sodelovali še toliko bolj, ker smo vedeli, da se v koruzi skrivajo lističi s številkami, s katerimi so si srečneži ob koncu prislužili nagrado. Da pa smo še bolj zavzeto opravljali delo, nas je z veselimi vižami na harmoniki spodbujal Matic Zaponšek.
Zgovorne gostje so povedala, da je v preteklosti bilo kožuhanje jesensko opravilo, ki so se ga v vasi najbolj veselili. Ličkanje je bilo vedno veselo in je trajalo dolgo v noč. Zbrala se je vsa vas in en večer ličkala pri enem kmetu, naslednji dan pri drugem. To je trajalo ves mesec ali pa še dlje. Dokler niso koruze obesili v kozolec. Povedala je tudi, da je imela rdeča koruza posebno vrednost, saj je tisti, ki jo je med vso koruzo prvi našel, lahko odšel počivat. Po ličkanju pa so vedno imeli zabavo in se seveda posladkali z dobrotami, ki so jih pripravile skrbne gospodinje. Nikoli pa niso zavrgli ostankov, ki so nastali pri ličkanju. To so bili listi in laski. Laske so uporabili za čaj, ki je pozdravil bolezni ledvic. Prav tako pa so jim prišli prav za izdelovanje pustnega kostuma, največkrat so si iz njih naredili brke. Iz listov, ki so jih posušili, pa so izdelovali omela, copate, predpražnike, z njimi so tudi polnili vzmetnice. Tudi mi bomo varčni in bomo te ostanke uporabili za izdelke za bazar.
Naše sogovornice so tudi povedale, da je bila koruza nepogrešljiva pri obrokih. Koruzni žganci z ocvirki so po navadi zadišali zjutraj, opoldne je bica spekla koruzni kruh.
Ob koncu našega druženja smo tudi mi imeli pogostitev s potico, napolitankami, sadjem in sokom.
Novinarke menimo, da bi se takšni dogodki morali večkrat ponoviti, saj je lepo ohranjati stare običaje. Škoda, da ta običaj izumira, saj pomeni druženje, pogovarjanje, petje.
Živa, Ana, Karin in Hana
