Moj pogled na odraščanje

Odraščanje. Kaj sploh je to? Po mojem mnenju je odraščanje kronična bolezen, ki jo dobijo vsi – nekateri prej, drugi kasneje. Simptomi vključujejo  nepremišljeno vedenje, gromozansko lenobo, hitro razdražljivost ter v nekaterih primerih celo neukrotljivo željo po adrenalinu, ki pa jo nekateri primerki uresničijo z vsakotedenskim srečanjem z ravnateljico. Ampak to sploh ni zame! Čisto preveč dela! Jaz se raje med uro slovenščine pogovarjam z Žigom in kadar se učiteljica jezi name, mi  da to dovolj adrenalina.

”Ampak kdo si ti?” me sprašujete. No, ker vem, da vas zelo zanima, vam bom povedal. Jaz sem Aljaž. Imam 14 let. Sem srednje velik in dokaj širok. Ne razjezim se hitrom, predvsem zato ne, ker se mi pač ne da. Je nesmiselno. Drugi me vidijo kot dokaj uspešnega učenca z vsem ”poštimanim” v življenju, a kar se skriva znotraj, je zlomljena, na pol človeška duša, brez prave volje do življenja. Edina stvar, ki mi je pomembna, je ugajanje staršem glede ocen, ki pa so le številke, brez realnega pomena in za katere preživim 1 do 2 uri dnevno za knjigami. Čas, ki mi ostane, pa zapravim za razmišljanje o pomenu življenja ali pa sem na družabnih omrežjih, kjer za pol ure dnevno pozabim na težo sveta. Samo malo… o čem sem že govoril? Aha, točno. Odraščanje…

Za konec bi rad še izpostavil ničvrednost življenja. V roku 100 let ne bo nobenega od nas več na tem svetu in čez 1000 let se nas in naših dejanj ne bo nihče več spomnil. Večina od nas bo umrla kot čisto navadni ljudje – brez posebnosti. Le redki si bodo prislužili čast ali slavo, a možnost, da bo to nekdo od nas, je mikroskopsko majhna. Zato se – po mojem mnenju – v življenju ne splača preveč truditi, saj ne bomo uspeli in bomo čez čas vsi pozabljeni.

Aljaž, 9. a

(Skupno 70 obiskov, današnjih obiskov 1)